Tankočutno zaznavanje lepote življenja, ki izžareva iz človeške duše, preobraža v govorico na odru. Pri tem pogumno odpira prostor v sebi, da lahko vanj zelo iskreno povabi gledalca. Pa ne z namenom, da bi ta videl njo, temveč z namenom, da bi lahko skozi razpoko uzrl sebe. Dr. Romana Ercegović, gledališka in literarna ustvarjalka, doktorica dramaturgije, raziskovalka modrosti davnih kultur ter globljih plasti človekove notranjosti povezuje svetove s posebno iskro v očeh in postavlja umetnost nazaj na svoje pravo mesto vsakdanjega življenja.
Zase pravite, da povezujete umetnost, duhovnost in znanost. Kaj pravzaprav to pomeni?
V sodobni družbi, izobraževalnem sistemu in razmišljanju so te tri kvalitete pogosto razdeljene v tri različna področja, kar seveda ni naravno. V starih kulturah je bila umetnost organsko povezana z duhovnostjo. Umetniško izražanje, recimo ples, slikanje in glasba, je predstavljalo način človekovega povezovanja z duhovno dimenzijo sveta, s svetom Narave, z »nevidnimi« bitji in razsežnostmi. Bilo je izraz »poslušanja« tistega, kar nam ponuja prava resničnost, kajti v vseh starih kulturah so vedeli, da je fizična le del prave resničnosti.
Poslušanje je torej vez med svetovi?
Ta vsebina je namenjena le naročnikom na vsebine. Postanite naročnik tudi vi!
Za dostop do vsebine sklenite naročnino. Izplača se!