Avtorica: Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
UMETNOST ODPOVEDOVANJA
Zakaj se sploh odpovedovati
Ali kdo od vas uživa v odpovedovanju? Kaj to sploh pomeni, da se odpoveš nekomu ali nečemu? Zakaj nas to boli? Namreč ko se sprijaznimo s tem, da se zmoremo odpovedati slastni čokoladi (vsaj jaz sem taka) ali končani in odmrli partnerski zvezi, naredimo v sebi močan preboj.
Nastanek sprijaznitve z odpovedjo
Otroka starši okoli tretjega ali četrtega leta starosti naučijo, da vsega, kar bi poželel, pač ne more imeti. No, tako delujejo starši, ki zdravo vzgajajo svoj podmladek. (O tem, kakšna je zdrava vzgoja, morebiti kdaj drugič.) Otrok tako ponotranji spoznanje, da četudi si nečesa močno želi, tega mogoče kdaj ne bo dobil; torej se bo moral odpovedati svoji želji. Otrok je v tem trenutku v neprijetnem stanju, frustraciji, saj je razdvojen med tem, da si nekaj želi, in med realnim dejstvom, da tega ne bo dobil. V njem se odvija boj med željo in stvarnim stanjem, ki sta si v neposrednem nasprotju. V času tega notranjega boja je otrok tečen, razdražljiv, nemiren in jokav, saj mu ni vseeno in upa, da bo lahko starše nekako pregovoril, da mu le ustrežejo. Ko uvidi, da iz te moke ne bo kruha, dano situacijo sprejme, se sprijazni in po nekem času tudi umiri. Kmalu sledi faza, ko pozabi, kaj točno si je želel, in v njem ostane le sled tega, da nekaj ni bilo po njegovo. Otrok tako preko dosledne vzgoje staršev dobi sporočilo, da se svet ne vrti okoli njega in da vsega, kar si poželi, ne more dobiti.
Kako se odzivamo odrasli in zakaj to ni enostavno
Recimo, da v partnerski zvezi menite, da je partner nekako vaš in da je samoumevno, da svoje življenje deli z vašim. Če zgolj živita v zvezi, ki je ne negujeta, v kateri je komunikacija šepava, kjer si ne posvečata pozornosti in pripadnosti, in če ne znata sodelovati, temveč spodkopavata temeljno zavezo, ki v partnerstvu pravi, da se je treba spoštovati in sodelovati, se podpirati in skupaj iskati rešitve, potem je posledica takšnega nezdravega partnerskega odnosa lahko tudi ločitev, razdružitev ali odtujitev.
Kaj se zgodi, ko se par loči, a eden od partnerjev, na primer mož, ugotovi, da je bila ta odločitev prenagljena in da se šele zdaj zaveda, koliko mu je žena pomenila, in bi jo rad ponovno pridobil? Bivša žena si je vmes že zasnovala svoje drugačno življenje, morebiti tudi z nekom drugim. Mož, ki si želi ženo nazaj, se v tem primeru slej ko prej mora odpovedati svoji viziji ponovne združitve. Verjemite, takšne dileme in boleča vprašanja zelo pogosto poslušam pri svojem delu s strankami v Svetovalnici. Kako naj se prijaznim s tem, da je ne bo nazaj? Kako naj živim brez nje sedaj, ko sem končno ugotovil, kje sem ga polomil? To sta zgolj dve zelo realni vprašanji oseb, ki so spoznale, da so bile morebiti preveč sebične in ozkoglede v končanem partnerskem odnosu. Bolečina razhoda jih je ozavestila, da so ga nekje grdo polomili. Kaj sedaj? Običajno ni druge poti, kot sprijazniti se z izgubo in odpovedati se viziji skupnega staranja, čuvanja vnukov čez dvajset let. Treba pa se je odpovedati še eni izjemno pomembni komponenti v odnosu, to je varnosti. Tudi to spoznanje je zelo boleče.
Zakaj se je tako težko odpovedati
O tem se med opazovanjem strank pogosto sprašujem. To so odrasli ljudje, ki imajo svoja življenja nekako začrtana, a ko se začne en segment rušiti, običajno za seboj potegne še mnoge druge vidike posameznikovih življenjskih vizij. Kot omenjeno v uvodu, se otrok preko starševskega navodila oziroma omejitve nauči, da nekaj ne more biti po njegovo in se sprijazni z nastalo situacijo. V primeru, da naš odrasli partner v otroštvu ni imel takšne vzgoje, je seveda še sedaj navajen, da dobi praktično vse, kar si poželi. Nikakor ne more dojeti, da njegova draga odhaja, saj dolga leta sploh ni več slišal, kaj ga je prosila in moledovala. Kajti bil je prepričan, da je vse v redu in da pač ona kar nekaj govori in tečnari, kar si seveda ni jemal kaj dosti k srcu. Namreč razvajen in navajen je, da vse niti drži v svojih rokah in da se mu izpolnijo vse želje, kot so mu jih izpolnili starši, ko je bil otrok. Ker tega mehanizma nima vzpostavljenega, se nikakor ne more sprijazniti z izgubo drage. Na vse načine jo poskuša prepričati, da se vrne, z različnimi obljubami, da se je spremenil in da bo odslej vse drugače, če se le vrne k njemu. Če se dotična nekdanja partnerka res vrne, se v večini primerov ponovi že videni scenarij. V resnici se njegov vzorec hipnega zadovoljevanja želja ni spremenil. Zmagal je, ker se je vrnila, in tako potrdil svoj vzorec, da se ničemur ni treba odpovedati, če le znaš dobro manipulirati. V primeru scenarija, da se nekdanja partnerka ne vrne in je odločena živeti naprej brez njega, se lahko hitro zgodi, da on pade v globoke bolečine zanikanja resničnosti in se ne zmore odpovedati svoji želji, da dobi vse, kar si poželi.
Lahko vzamemo tudi drugačen primer, ki je verjetno bliže komu od vas. In sicer primer uživanja sladkorja oziroma sladkih prigrizkov, čokoladic, čipsa in druge nezdrave prehrane. Kot se že dolgo ve, tovrstna hrana povzroča zasvojenost oziroma škodljivo vpliva na človekov organizem. Da ne omenim hiperaktivnosti otrok, ki redno in vsakodnevno uživajo sladke obroke, ko starši zmotno menijo, da so dobri starši in jih bo imel otrok bolj rad, če mu bodo vsak dan dovolili pojesti eno čokolado ali dva čokoladna jajčka. Sladkorna bomba, ki se skriva v tovrstnih živilih, požene otroka do stropa, kar se tiče čezmerne in neuravnotežene energije. Enako je pri nas odraslih, le da morebiti ni tako očitno.
Ker se torej zavedamo, da nam na primer sladka živila škodijo, da ne govorim o maščobnih blazinah na trebuhu in stegnih, se odločimo, da se bomo čokoladni pregrehi odpovedali. Priznajte si, koliko časa ste zmogli vztrajati, pa ste pod skušnjavo omagali? Kot omenjeno, gre vedno za odločitve. Ko se nečemu odpovemo, se soočimo s tem, da si taisto še vedno želimo. Kot vemo, vsaka odločitev nosi določene posledice. Ali ste pripravljeni nositi odgovornost za tako povzročene posledice?
Sklepna misel
Če želimo živeti svoje poslanstvo v smislu vedenja, kdo smo, kaj si želimo, česa nočemo in kaj lahko drugim ponudimo, se tudi skozi proces osebnostne rasti lahko vse bolj zavedamo, zakaj si nekaj ali nekoga želimo, kakšna je cena za to in ali smo pripravljeni kdaj to tudi izgubiti, se temu odpovedati. Kajti običajno ne razmišljamo o tem, da bo morebiti Življenje našo barčico zapeljalo tako, da bomo izgubili tisto, za kar smo menili, da je naše. Da, treba se je pogovoriti s seboj, da pravzaprav nič ni večno zgolj naše in da je umetnost odpovedovanja lahko tista pomembna rešitev, ki nas bo opozorila, da nas čaka še mnogo dela na sebi. Ko se sprijaznimo s tem, da smo minljivi in da se po nepotrebnem vznemirjamo za nekaj, česar tako ali tako ne moremo spremeniti, in da rešitev ni v naših rokah, potem pridobimo svobodo kreiranja svoje poti naprej. Zadihamo in se v notranjosti pretegnemo, saj vemo, da je vse v redu točno tako, kot v tem hipu je. Ker živimo in dihamo zgolj tukaj in sedaj.
